Aktualno
PRAVILA PLANINSKEGA DRUŠTVA JANEZ TRDINA MENGEŠ

(objavljeno 24.02.2016)






Everest - 30 let (Pumori, Imja Tse, 11. 4 do 8. 5. 09)

(klikni na slike za povečavo) Letos spomladi sem se udeležil odprave Everest 30 let, ki jo je organizirala KOTG v počastitev 30-te obletnice prvega slovenskega oz. takrat še jugoslovanskega ter obenem prvenstvenega vzpona po Zahodnem grebenu na Everest. Glavni cilj odprave, ki je bila v osnovi namenjena predvsem veteranom takratne odprave, zraven pa so bili vabljeni tudi ostali, je bilo obujanje spominov na ta dogodek, obenem pa je bilo ponujenih tudi nekaj dodatnih gorniških oz.

Sam sem se tako priključil skupini, ki je nameravala plezati na Pumori (7145m), ena od skupin je imela za cilj Imja Tse oz. Island Peak (6189m), za aklimatizacijo oz. kot pripravo pa sta Andrej in Marija v okviru malo daljšega dostopa opravila vzpon na Mera Peak (6476m). Prvoten načrt za Pumori je sicer bil vzpon po normalni smeri v JV pobočju, glede na počutje in razmere pa bi z Andrejem poskusila z alpskim vzponom v strmi ledni in delno kombinirani Z smeri Pumorija. Glede na aktualne razmere se je potem zgodba odvila precej drugače.

Na pot smo z letališča Brnik odšli 11. aprila in preko Dohe prispeli v Katmandu naslednje jutro. 14. aprila zgodaj zjutraj smo potem ekipa za Pumori (poleg veteranov z Everesta Andreja, Ivča, Stipe in Viki pa sta bila že naprej v bazi, še Marija, Rafko, mlad alpinist iz BiH Sead ter jaz) odleteli v Luklo in od tam naprej peš proti Everestu oz. Pumoriju. Etape so si od Lukle po vrsti sledile, Mondžo (2835m), Namče Bazar (3440m), Tjangboče (3860m), Dingboče (4410m, na razcepu dolin za pod Lotse oz. Everest), Lobuče (4910m, kmalu po začetku ledenika Kumbu) in Gorak Šep (5140m).

Vsak dan smo po etapi opravili v okolici opravili še krajši ali daljši aklimatizacijski vzpon, najvišji je bil iz vasice Dingboče na Nagartčung Peak, 5083m. V Lobučah sem ostal dan dlje, ker me je prejšnje popoldne neprijetno prepihal mrzel veter z nekaj zdravstvenimi posledicami, a si nisem mogel kaj, da se zato ne bi povzpel preko ledenika Kumbu na prelaz Kongma La (5530m), preko katerega vodi direktna pot v zgornji del doline pod Lotsejem.

Bazo smo imeli kar v enem od gostišč na Gorak Šepu (5140m), majhnem naselju trekinških gostišč na ravnici pod razglednim vrhom Kala Patarjem, ki pa se nadaljuje naprej v sam Pumori. Prednost je bila spanje v postelji ter ostalo večje udobje in seveda manj dela s postavljanjem baze, transportom itd, slabost pa dodatne 2-3 ure hoje do podnožja gore. Tu so se nam v naslednjih dveh dneh pridružili še ostali člani odprave Everest-30 let.

Medtem sta Viki in Stipe že pregledala podnožje gore in ugotovila, da je območje normalnega pristopa prenevarno, spodaj predvsem zaradi zapadnega kamenja, višje pa zaradi grozečih serakov. V tej zimi ni namreč zapadlo skoraj nič snega, zato so bila spodnja, običajno zasnežena in zaledenela pobočja gola z obilico krušljive in še ne očiščene kamenine. Kot alternativo sta našla v vzhodnem delu stene (stena, ki povezuje Pumori in Lingtren Peak) smer po relativno varnem skalnatem stebru, kjer so bile že tudi napete stare vrvi od enega predhodnih vzponov. Tam sta na 5500m tudi postavila šotor, skoraj točno nad baznim taborom Everesta.

V steno sta najprej odšla Viki in Stipe, potem pa čez dva dni še Ivč in Rafko. V obeh primerih se je pri spuščanju zgodila nesreča, in sicer se je obakrat pretrgala stara fiksna vrv, s katero so si pomagali pri spuščanju (Stipetov opis je na njegovi spletni strani). S precej sreče, zlasti pri Rafku, ni prišlo do najhujšega, vseeno pa so bile posledice udarcev dovolj hude, da dva člana odprave ne bi več mogla nadaljevati s plezanjem. Glede na te dogodke smo se naslednji dan odločil, da na Pumori ne bomo več plezali. Tudi sicer smo imeli za vzpon skupaj s tem že opravljenim delom vsega 10 dni časa, kar bi zahtevalo ugodne razmere z možnostjo hitrega napredovanja za uspešen vzpon.

 

Ta smer v vzhodnem delu, že sama ocenjena s V. težavnostno stopnjo, je poleg tega pripeljala na oster in s snežnimi opastmi ovešen greben, po katerem bi bilo treba plezati nazaj proti Pumoriju dober kilometer, preden bi prišli pod vršno piramido Pumorija, kjer poteka tudi normalna smer. Razmere v Z steni tudi niso bile ugodne za hiter ledni vzpon, ker je bilo zunaj preveč skalnih pasov, pa tudi predvideni sestop po normalki glede na dogodke ni bil urejen.

Po tem se nas je slaba polovica ekipe odločila, da se pridružimo skupini, ki je nameravala plezati na Imja Tse. Ta skupina se je po nekaj dneh na Gorak Šepu ravno odpravljala v to smer, večina ostalih pa nazaj proti Lukli in Katmanduju. V teh dneh na Gorak Šepu je potekal tudi družabni del odprave, ob torti smo praznovali 30 let odprave po Z grebenu Everesta, obiskali odpravo hrvaških alpinistk v njihovem baznem taboru, ki so potem naslednji dan vrnile obisk, potekalo je tudi snemanje kadrov za filmsko serijo Velikani Himalaje. Povzpeli smo se tudi na Kala Patar (5550m), razgledni vrh s pogledom na Everest pa tudi ogledne vzpone na obeh straneh Pumorija, kar je vse služilo tudi kot aklimatizacija.

Pod Imja Tse smo prišli v dveh dneh, in sicer prvi dan do vasice Dingboče (Imja Tse sicer leži pod južno steno Lotseja), naslednji dan pa preko vasi Čukund do baznega tabora pod Imja Tse (5080m). Del ekipe se je odločil za hiter vzpon in sestop naslednji dan (štart ob 2h zjutraj, vrh in potem sestop do ene od vasi v dolini), sam pa sem šel s skupino, ki je na 5600m postavila "višinsko" bazo.

Ko smo podrli šotore in ob pol desetih krenili, je bil prvi iz prejšnje skupine že dol (Ivč), na poti smo potem srečali še Seada, ostali štirje (Rok, Polona, Dušan, Irena) pa so prišli mimo, ko smo že postavili šotore v zgornjem taboru. Po postavitvi šotorov sem še isti dan popoldne tudi sam krenil proti vrhu in se nanj povzpel v večernih urah (to je bilo 28. aprila). Naslednji dan sem se nanj še enkrat povzpel skupaj s preostalo skupino (Ivica, Magda, Srečko in zdravnik Damijan).

Vzpon poteka na začetku po grapah in skalnatem rebru, približno na 5900m pa se prične ledenik. Kmalu po začetku je treba preskočiti dve razpoki, sledi vzpon po sneženem kotlu do pod vršne ledne stene, visoke kakih 150m in z naklonino okrog 50-55 stopinj.


Sledi še dokaj ozek in izpostavljen vršni greben. Po steni in grebenu je bila napeljana fiksna vrv. Pri prvem vzponu fiksne vrvi nisem uporabljal, pač pa sem jo pri drugem in obakrat za sestop.



Po sestopu z vrha smo prespali v višinskem taboru, naslednji dan pa potem sestopili vse do vasi Dingboče. Od tu smo potem v 3 dneh (spanje Portse, nasproti Tjangbočeja, in Mondžo) dosegli Luklo in naslednji dan zjutraj poleteli v Katmandu. Po dveh dneh v Katmanduju je sledil naslednji dan še polet proti Ljubljani, kamor smo





Metod Škarja


Povezave:

PD Šempeter (slike z odprave)

Stipetov opis

Bojčev opis