Aktualno
PRAVILA PLANINSKEGA DRUŠTVA JANEZ TRDINA MENGEŠ

(objavljeno 24.02.2016)






Poletni planinski tabor v Kal-Koritnici 2011

In zvleklo nas je naprej po serpentinah, na rob Triglavskega narodnega parka, tik nad reko Koritnico in na ogromno jaso v dveh stopnjah, kjer je »stal« naš planinski tabor. Udeleženci so v zaključnem večeru veliki zasedbi vodnikov, skupaj z novopečenima mladinskima vodnikoma, predali pozitivne vtise o preživetem taboru in najlepše je bilo, ko smo slišali refren pesmi z naslovom Bog ne daj, da bi »propao« naš tabor, ki so jo v okviru novega večernega dogodka Tabor ima talent spesnili trije nadobudni planinci. 

 

Tabor je ponovno uspel in že dejstvo, da je vsako leto število udeležencev višje, je poplačilo za vse, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tabora in še posebno za vodjo Gašperja.  Seveda pa nam bi brez naše kuharice Petre, po planinsko Pepi, zmanjkalo energije in volje za preživetje v naravi, brez zdravnice Nike oziroma Nikite pa bi še močneje bolelo tiste z udarci, piki ali le žulji.Razdeljeni v dve skupini in starejši so se preko tedna napotili proti Svinjaku, nezgrešljivi ostri špici nad Bovcem in z udomačenim imenom »Bovški Matterhorn«, prehodili so dolino Bavšice vse do prelaza z občudovanjem sosednjih vršacev, zlasti mogočnega Jalovca, opravili s celodnevno turo na Rombon in se preizkusili še v dveh zelo zahtevnih turah, na Mangrtu in Bavškem Grintovcu. Mlajši planinci, vse od triletnikov dalje, so z vztrajnostjo opravili s pohodom po dolini Loške Koritnice, osvojili planino Bale, si ogledali trdnjavi Kluže in Hermann, opravili s pohodom do Mangrtskega sedla in obiskom planšarije, zadnja zabavna tura pa je minila v dolini Škratov. Dneve pa smo si polepšali s kopanjem v mrzli Koritnici, ogledom informacijskega središča TNP Dom Trenta, z ustvarjalnimi delavnicami za najmlajše, nogometnim turnirjem in badmintonom, večernim ognjem in raftingom na Soči.

In na koncu, kot pravi pesem, vsi se poslovimo, si pozdrave radi razdelimo, vemo, da se zopet mi dobimo, ko preživimo eno celo zimo. In naj to čim prej mine in pride do novega druženja!

 

PLANINSKI TABOR 2010 V KRNICI

 

Krnica leži skrita za 'devetimi ovinki' vršiške ceste. Pripravljeni na čarobnost te dežele (v bližini se za doživetji še kar podijo Kekec in njegova ekipa) smo se mengeški planinci preselili tja zadnji teden v juliju. Kakor lani v Savinjski dolini je tudi letos pripravljavce prvo noč pozdravila nevihta, ki pa ni bila tako huda, da bi nas prestrašila. Zagreto smo postavljali šotore in si zamišljali, kdo si bo izbral kateri šotor. Posebej veseli smo bili, da je bila pripravljalna ekipa tako pisana, sestavljena iz naših starih in zvestih prijateljev ter obogatena s planinci, ki so letos prestopili v srednjo šolo in se bodo naslednje leto udeležili tečaja mladinskih vodnikov pri PZS.

Udeleženci so bili zelo raznoliki (od dvoletnikov do dedkov in babic), zato smo se razdelili v dve skupini. Prva se je kakor že prejšnja leta imenovala Črički, druga pa Grče. Čričke je prevzel vodnik Gašper. V nedeljo so šli v lepem sončnem vremenu na Mojstrovko po lažji poti, v ponedeljek so se podali proti Vršiču, se na poti ustavili pri Ruski kapelici in se skrivali pri Erjavčevi koči. Na povratku v tabor so se sladkali z gozdnimi sadeži in pokukali proti Ajdovski deklici. Naslednji dan so preverili, kaj se skriva naprej od našega tabora – za spominskim parkom umrlim v okoliških hribih hudournik, ob katerem se pride do koče v Krnici, še naprej pa zatrep, kjer so se planinci poigrali z odmevi in vodo. V četrtek so se skupaj s preostalimi udeleženci odpravili čez Vršič v Trento. V petek so se pred dežjem umaknili v topel bazen, v soboto pa so se naužili enega najpogostejših pogledov na slovenskih hribovskih koledarjih – na Slemenu, kamor jih je odpeljala Mojca, načelnica mladinskega odseka.

Grče sta pod svoje varstvo vzela Boštjan in Ana. Prvi cilj je bil enak kakor pri Čričkih: Mojstrovka, le da so 'ta vel'ki' ubrali Hanzovo pot. Mojstrovko si bo marsikdo zapomnil po melišču, ki je neke vrste gondola za v dolino … V ponedeljek sta nas po Poti Planica—Pokljuka vodila prijatelja Irena in Vladimir Habjan. Pot smo iskali v brezpotju, pomagali smo si z vrvno ograjo … Tura je bila zelo zahtevna, tako da so utihnili tudi najbolj zgovorni udeleženci. Že pri večernem tabornem ognju sta se nam pridružila predsednik PD Miro Šušteršič in naš vodnik Jože Hribernik. Pod njunim budnim očesom smo se naslednji dan podali na Bivak I. v Veliki Dnini. Tudi ta tura je potekala po neoznačeni poti, prečili smo nezahtevno snežišče, v grapi pa smo zaradi nevarnosti proženja kamenja uporabili čelade. Ogledali smo si majhen bivak, občudovali zaščiteno gorsko cvetje, se spustili po melišču in se drsali po snegu. Tudi kepali smo se. Sreda je dan za počitek in za učenje: dopoldne smo se posvetili poglavjem iz planinske šole, sledil pa je orientacijski tek s ciljem pri jezeru Jasna, kjer smo imeli piknik in kjer so se najpogumnejši okopali. Ta dan se je tabor napolnil z obiskovalci in prav veseli smo jih bili; naj izpostavimo našega nekdanjega predsednika Janeza Slokana, ki mu tiho verjamemo, da nas bo kmalu spet kam peljal. V četrtek nam je načrte prekrižal dež. Namesto na Špik smo se vsi udeleženci usedli na avtobus in se pod vodstvom Toneta Burgerja odpravili na Primorsko. Zaradi mokrih skal nismo šli do izvira Soče, ampak smo se takoj spustili po Soški poti. Ustavili smo se pri koritih Mostnice in si ogledali cerkev s freskami Toneta Kralja. Po ogledu muzeja smo se z avtobusom vrnili v tabor in se pripravili na deževno noč, ki se je nadaljevala v … hladen deževen dan. Dišalo je po snegu. Pogreli in potolažili smo se v enem od kranjskogorskih bazenov (in ta dan so na koncu mladi planinci zelo pohvalili). Ker je nad 2000 metri namedlo kar nekaj snega, smo morali sobotne načrte malo prirediti: opustili smo misel na zavarovano Kopiščarjevo pot in se na Prisojnik odpravili po Slovenski poti po južnih pobočjih. Na krajšem odseku pod vrhom smo zaradi snega naredili vrvno ograjo. Nagrajeni smo bili s pogledom na planike in celo kozoroge smo lahko občudovali …

Sobota zvečer je čas za planinske krste, nagrade, zahvale in posedanje ob ognju pozno v noč. Tam se zberejo vtisi in odtisi pa obljube in upanja … in odločitev, kdo bo zjutraj dišal po zobni pasti … Še en tabor se je tako srečno odvil. Da delamo dobro, nam potrjujejo planinci, ki se skupaj s starši vračajo leto za letom, tako rekoč rastejo pred našimi očmi iz planincev začetnikov v izkušene planince, polne idej in predlogov, ki nas ženejo k novim projektom. Žal smo morali dva udeleženca peljati v jeseniško bolnišnico. Ko so jima zdravniki potrdili, da je z njima vse v redu, sta med domom in taborom izbrala – tabor. Tudi tega smo bili veseli. Tako kakor tudi deklet, ki sta sredi tedna poklicali reševalno ekipo staršev, da ju je odpeljala domov – taki nam povedo, da moramo še kaj nadgraditi.

Da je letošnji tabor uspel, se moramo zahvaliti: vodji tabora Boštjanu Borštnarju in njegovi desni roki Fenji ter vodnikoma Ani Kešnar in Gašperju Mahniču. Kljub majhni vodniški ekipi so odlično zapisali poglavje z naslovom Tabor 2010. Hvala vsem vodnikom, ki so nas obiskali in priskočili na pomoč tudi iz sosednjega društva, pa mami Meti Špruk za torto, s katero smo počastili Rokov in Davidov rojstni dan, in Ani Movrin za obveščevalno gradivo.

Se vidimo naslednje leto! Kje? Namig: vleče nas kar naprej po serpentinah …

 

Zapisala Katarina Marin Hribar



 


Mladinski odsek

načelnica Mojca Volkar

Poslanstvo mladinskega odseka je predstaviti mladim gorski svet in jih naučiti čimveč o njem. Naš cilj je omogočiti zainteresiranim čim več izletov v slovenske hribe. Povprečno enkrat na mesec se tako odpravimo na turo. Vmes se srečujemo na PLANINSKI ŠOLI. Osrednja akcija mladinskega odseka je poletni planinski tabor. 

V mladinskem odseku delujejo vodniki PZS: Boštjan Borštnar, Jože Hribernik, Ana Kešnar, Gašper Mahnič, Katarina M. Hribar, Mojca Volkar Trobevšek in Nika Zavašnik

 

Planinska šola za učence od 1. do 5. razreda

Mentorici: Mojca Volkar Trobevšek, Katarina Marin Hribar

Kraj in čas: vsako sredo ob 18.00, učilnica 29 na OŠ Mengeš

Info: 031 816 640 (Mojca), 041 818 520 (Katarina)

 

Planinska šola za učence od 6. do 9. razreda

Mentor: Boštjan Borštnar

Kraj in čas: vsak torek ob 18.00 v prostorih PD Mengeš

Info: 041 602 296 (Boštjan)

POLETNI PLANINSKI TABOR V LUČAH

Prijatelji mengeškega planinstva se najbrž že od konca poletja sprašujete, kje neki je poročilo o letošnjem taboru … Tukaj!

Vse skupaj se je začelo seveda že na koncu lanskega tabora na Jezerskem, ko smo ugibali, kam naslednje leto. Za 2009 smo določili Savinjsko dolino, natančneje Luče.

Tabor se je začel s hudo nevihto, ki je pozdravila pripravljalno ekipo. Močan veter in dež sta nam podrla dva šotora in nam nista pustila spati. Ker smo hoteli verjeti, da bo to vsa pošiljka dežja za ta teden, smo se nevihti nasmejali v brk in pričakali nadebudne planinke in planince, ki so prihajali na taborni prostor skupaj s svojimi starši. Ogledali so si okolico in se udomačili v svojih šotorih. Medtem ko je bil prvi večer zaznamovan z družabnimi in spoznavnimi igrami, je bila prva noč zaznamovana s hladom, ki ga je potolažil topel jutranji čaj naše kuharice Katje.

Za prvo turo smo si izbrali Rogatec, vrh, imenovan tudi Speči menih. Pokazalo se je, da je skupina urna in optimistična, ob vrvni ograji smo prišli na vrh prav vsi. Popoldan smo zapolnili z urejanjem tabornega prostora. Delovne skupine so si razdelile delo: ena je šla nabirat drva za ogenj, druga se je pripravila na družabni večer (presenetili so z dramsko uprizoritvijo legende o Rogatcu), tretja je čistila prostore, kamor je šel še vodja tabora sam, četrta pa je beležila doživljaje v Planinski dnevnik.

Za ponedeljek smo določili en cilj: Korošica, izhodišči pa sta bili dve. Prva skupina se je odpravila po zavarovani poti iz Robanovega kota, druga pa s Podvežaka. Obe skupini sta se navdušeni srečali pred kočo na Korošici. Nismo dolgo počivali, ko smo že odigrali napeto nogometno tekmo na najvišje ležečem nogometnem igrišču v Sloveniji. Večer nam je popestrila prijateljica alpinistka Monika Kambič s predavanjem o odpravi na Aljasko, s katere se je vrnila tik pred taborom. Večer so popestrili mladi planinci s predavanjem o potepu čez Pohorje, zlasti pa si bo ta večer zapomnil David: ob zvokih Domnove harmonike in okusni torti smo kakor že več let praznovali njegov rojstni dan. Ponoči nismo dobro spali, saj nam je iz srede tabornega prostora nekdo ukradel zastavo … S tem se je začela obširna raziskovalna akcija in načrti, kako ujeti storilca, niso poznali meja.

Sreda je 'šolski dan'. Udeleženci so v skupinicah potovali od enega vodnika do drugega in tako spoznali poglavja iz planinske šole: zgodovina planinstva, planinska etika; vozli pri samovarovanju; planinska oprema; orientacija s karto in kompasom; osnove prve pomoči; zelišča; prehrana športnika. Znanje in še nekatere druge veščine smo preverili na orientacijskem teku v okolici tabornega prostora. Popoldan smo 'spoznavali' neposredno okolico tabora: imeli smo piknik ob Savinji, v kateri smo tudi zaplavali, udeleženci pa so kmalu izginili na nogometno igrišče. Odšli smo še v Solčavo, kjer so nam solčavske ženske prikazale starodavno tehniko filcanja ter si ogledali razstavo njihovih izdelkov.

V četrtek nas je Jože peljal na Križevnik. Hodili smo po izredno lepem svetu, se srečali s konji ter spoznavali zdravilne rastline, ki jih je bilo v izobilju. To je bila 'uživaška' tura: vodnik nam je prikazal, da si je treba v hribih vzeti čas za počivanje na mehkih livadah.

V petek smo se odpravili na planino Travnik, ki je presenetila z nepreglednimi nasadi borovnic, katerih smo se do sitega najedli. Izredno lepo je bilo v Snežni jami, kamor smo se podali popoldne.

Zaključna tura mora biti vedno tista, ki se je bomo najdlje spominjali. Letos je bila to mogočna Raduha. Ena skupina je šla od kmetije Bukovnik (najvišje ležeče turistične kmetije v Sloveniji) na Raduho, druga skupina pa je šla do Grohota, kjer je pri koči GRS pričakala raduške junake. Skupaj smo veseli odšli v dolino, kjer so se začele intenzivne priprave na zaključni večer.

Tisti, ki so bili z nami prvič, so si izbrali planinsko ime in se malo bali planinskega krsta, ki je bil tokrat prav poseben; krščevala so bajeslovna bitja: Velbaba, Velikan in Rogatec. Navdušeni nad njihovimi kostumi smo spremljali krst pa tudi druge 'obveznosti' zadnjega večera: podelitev lesenih medalj za najboljšo skupino v orientacijskem teku, podelitev priznanj tistim, ki so usvojili vse vrhove, zahvalo kuharici in vodji tabora … Spat smo šli ta večer lahko pozneje, saj naslednji dan ni bilo ture. V skupnem zaključku smo ugotovili, da smo bili uspešni … zlasti smo bili hvaležni, da ni bilo hujših poškodb, in navdušeni nad vremenom, ki nam je omogočalo, da je program tako lepo tekel.

V nedeljo smo podrli šotore in drugo taborsko infrastrukturo. Po udeležence so prihajali starši. Pripravljalna ekipa se je prelevila v 'pospravljalno' ekipo: utrujena, a ponosna, da je pospravila pod streho še eno planinsko taborjenje! Letošnji tabor si bo vsakdo od nas zapomnil po svoje. Nekaj pa je gotovo: teden dni 'daleč stran' dene tako zelo dobro!

Aja, zastavo so naši planinci detektivi dobili nazaj …

Sledi: Poročilo o pohodu čez Pohorje in poročilo o prečenju Kamniško-Savinjskih Alp in še in še.

Katarina Marin Hribar

 Objavljeno v Mengšanu novembra 2009

MED PLANINCI VRE …

od zagnanosti, volje in navdušenja. Planinski krožek, ki je pred dvema letoma 'za ogrevanje' v svoje vrste vabil vse učence OŠ Mengeš, se je to jesen razdelil v dve skupini. Skupino starejših planincev sta prevzela vodnika Boštjan in Tadej, planince iz nižjih razredov pa vodnici Mojca in Katarina. Mlajši že pridno spoznavajo poglavja iz planinske šole (ob družabnih igrah in planinskimi pesmimi), starejši pa so že organizirali prvo turo in se pripravljajo na obnovitvena dela prostorov PD Janez Trdina Mengeš.

V soboto 28. novembra so nas 'starejši' povabili na Kamniški vrh. Ker je deževalo in smo si predstavljali blato na strmem pobočju, smo prilagodili naš načrt. Zapeljali smo se v dolino Kamniške Bistrice in šli od Brsnikov do spominskega parka. S spoštljivim sprehodom skozi park smo videli, koliko ljudi je že ostalo v naročju gora. Kamniška Bistrica pa je spet dokazala, da je vredna še in še obiskov.

Vabimo vas, da se nam pridružite. Z učenci do 6. razreda se dobivamo vsak torek ob 18h v učilnici 29 na OŠ Mengeš, s starejšimi pa ob istem času v prostorih planinskega društva (Kolodvorska 2c).

 

PREČENJE KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP

Prehoditi Slovensko planinsko pot! To je eden od velikih ciljev mladinskega odseka PD Janez Trdina Mengeš. Po etapah bomo prehodili vso. Prvi teden poletnih počitnic smo v treh deževnih dneh prehodili zeleno Pohorje, zadnji teden poletnih počitnic pa si bodo udeleženci zapomnili po prečenju Kamniško-Savinjskih Alp. O tem je kratko, a močno poročilo prispeval Boštjan Borštnar, vodja odprave.

»Na prečenju Kamniških nas je bilo trinajst. Pot pa je potekala nekako takole:

1. DAN: Logarska dolina–Okrešelj–Turski žleb–Koroška Rinka–Skuta–Veliki podi–Kokrsko sedlo. Hoje je bilo prvi dan 8 ur. Na sedlu vsi veseli in zadovoljni po prvem dnevu hoje. Na Koroški Rinki (Križu), Stele prvič stoji nad 2000 m. Sledi krst, za rablja se javi Urban Hren.

2. DAN: Kokrsko sedlo–Grintavec–Dolška škrbina–Jezerska Kočna–Češka koča–Jezersko. Hoje približno 8 ur. Razpoloženje v skupini odlično. Vsi zelo zadovoljni nad celotnim potekom ture. Vsi razen Ane, Fenje in mene so prvič uživali v razgledu s Kočne, lani na taboru smo bili na vrhu namreč v megli. Na Kočni nas je oz. je Davida čakalo prijetno presenečenje. Na vrhu smo namreč srečali Davidovega očeta. Na Češki koči si Tim in Domen ponosno privoščita pivo, brezalkoholno, seveda. Na koncu smo šli še k Milanu na kosilo in domov.
Tura je uspela maksimalno, lahko bi rekel: nad pričakovanji.«

Vsem planincem in prijateljem želimo varen in trden korak v letu 2010. Čez planinska doživetja jih pa ni!

Planinski pozdrav!

Katarina Marin Hribar

objavljeno v Mengšanu decembra 2009