• Sankanje s Palčkom Pohajalčkom na Zelenici

Zelenica, to je bil izbrani februarski »palčkov« cilj, saj glede na vremenske in kopne razmere ni bilo veliko možnosti za spuščanje po belih strminah. Strminah? Prav tako je bilo, v pravem pomenu besede, kar smo še najbolj čutili med uporabo sankaških in nožnih zavor.

Pa se vrnimo k začetku – od parkirišča na Ljubelju se je 16 glav, malo manj sank in lopatk, spogledovalo z zasneženim pobočjem, le kam jo mahamo, se je marsikdo vprašal. A vsi smo se strinjali, da več višinskih metrov prinese več sankaških užitkov. Hoja po soncu ali v senci, po ledu ali mehkejši snežni podlagi, pod vplivom vetriča ali v brezvetrju, vseeno, le da smo po debeli uri in pol prispeli na sončno belo ravnino ob koči. Ob prvih minutah na ležalniku pomisliš le na eno: »Tako se lahko uživa in napolni z energijo le tu.«

Kot je v navadi, po malici, poležavanju, brcanju žoge na 1.536 m in sankanju v okolici, je sledilo skupinsko fotkanje, nato pa že priprava na »brzino«. Če bi bili še kaj glasnejši, bi se nas slišalo v dolino. Kako pa drugače, če je tista strmina zahtevala veliko zbranosti, veliko energije, seveda pozitivne, a tudi veliko moči, da smo varno prisankali vse do parkirišča. Med spuščanjem je na enih sankah zavpilo: »To je moj najboljši dan v življenju!«

Sneg, sonce, sanke, super družba, to so »sestavine« za prav poseben dan…