Zelenica, to je bil izbrani februarski »palčkov« cilj, saj glede na vremenske in kopne razmere ni bilo veliko možnosti za spuščanje po belih strminah. Strminah? Prav tako je bilo, v pravem pomenu besede, kar smo še najbolj čutili med uporabo sankaških in nožnih zavor.
Pa se vrnimo k začetku – od parkirišča na Ljubelju se je 16 glav, malo manj sank in lopatk, spogledovalo z zasneženim pobočjem, le kam jo mahamo, se je marsikdo vprašal. A vsi smo se strinjali, da več višinskih metrov prinese več sankaških užitkov. Hoja po soncu ali v senci, po ledu ali mehkejši snežni podlagi, pod vplivom vetriča ali v brezvetrju, vseeno, le da smo po debeli uri in pol prispeli na sončno belo ravnino ob koči. Ob prvih minutah na ležalniku pomisliš le na eno: »Tako se lahko uživa in napolni z energijo le tu.«
Kot je v navadi, po malici, poležavanju, brcanju žoge na 1.536 m in sankanju v okolici, je sledilo skupinsko fotkanje, nato pa že priprava na »brzino«. Če bi bili še kaj glasnejši, bi se nas slišalo v dolino. Kako pa drugače, če je tista strmina zahtevala veliko zbranosti, veliko energije, seveda pozitivne, a tudi veliko moči, da smo varno prisankali vse do parkirišča. Med spuščanjem je na enih sankah zavpilo: »To je moj najboljši dan v življenju!«
Sneg, sonce, sanke, super družba, to so »sestavine« za prav poseben dan…