Izlet na Maglić

V petek, 6. 9. 2024 zjutraj smo se odpravili na tridnevni izlet na najvišji vrh BiH, Maglić. Pot nas je vodila mimo Zagreba in Sarajeva, kjer smo na daljšem postanku malo pretegnili noge in se sprehodili po živahni Baščaršiji. Prvi dan smo tako porabili za pot do kampa Sutjeska na Tjentištu, kjer smo pojedli toplo večerjo in se odpravili spat.

Naslednje se, po zajtrku, odpeljali na izhodišče, ki leži na 1.660 m visoki planini Prijevor, do kamor vodu ura vožnje po zelo slabi makadamski cesti. Za vzpon smo si izbrali delno zavarovano pot čez S steno. V eni uri smo se prebili do skal, kjer smo pospravili palice in si nataknili čelade. V naslednji uri je sledil zanimiv skalni del z nekaj jeklenicami. Priplezali smo na manjše sedlo in po vršnem pobočju v petnajstih minutah prispeli na 2.386 m visok Maglić. Na vrhu smo bili v idealnih vremenskih pogojih z dobro vidljivostjo. Tako smo se gor zadržali kar dolgo in uživali v martinčkanju in prelepih razgledih na grebene in vrhove daleč naokoli. 

Po zasluženi malici smo se odpravili proti Trnovačkemu jezeru. Sledil je spust čez travnata pobočja, preko črnogorskega vrha Maglića, ki je celo 3 metre višji, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na 800 m nižje ležeče jezero v obliki srca. Po slikanju smo se spustili k jezeru in se okrepčali v bližnji koči. Od Trnovačkega jezera do izhodišča nas je čakalo še dve uri hoje. Kjer smo sklenili res lepo, celodnevno krožno turo. Seveda je k navdušenju nad turo in ambientom veliko prispevalo lepo vreme in dobra družba. 

V kamp smo prišli ravno v času večerje. Pred nami je bil dolg večer namenjen analizi, sklepanju novih poznanstev in počitku. Naslednji dan, smo se po zelo okusnem zajtrku (uštipci s kajmakom in marmelado), odpeljali še do spomenika posvečenega bitki na Sutjeski. BiH na žalost v tem in podobnih objektih ne vidi turističnega potenciala in temu primeren je tudi splošni vtis ob prihodu na območje. Impresiven spomenik veliki bitki te zaradi tega pusti kar malo otožnega. Dolgo pot proti domu smo za daljši čas prekinili le v Doboju, kjer nas je Rukib počastil s kosilom. Rukib je bil udeleženec izleta, ki je sicer doma iz Doboja, sedaj pa živi in dela v Mengšu. V Mengeš smo prišli okoli 19. ure.
Lep cilj, lepo vreme, dobra družba in energija Balkana so botrovali zelo pozitivni oceni izleta. Izleta, ki bo še dolgo ostal v lepem spominu vseh udeležencev.

 Fotografije, naj bo udeležencem v spomin, ostalim pa vabilo, da se nam pridružite na naslednjem izletu. 

Vodenje: Boštjan Borštnar

Fotke: Boštjan Borštnar in Rukib Junuzović